🔥 Prejšnji teden smo vneto spremljali Anjo in Tomija na Ultra Trail du Mont Blanc – UTMB in redno objavljali vse novosti iz njune 300km dolge in 25000 metrov visoke preizkušnje.

Žal ju je je ustavil časovni limit na 240 km (20000 vm+), vendar sta oba srečna in zadovoljna s tem, kar sta naredila in gresta naprej novim izzivom naproti, polna novih izkušenj, ki ti jih lahko da samo tako brutalna preizkušnja, kot je PTL.

V cilju smo pričakali prvo ekipo PTL in med čakanjem je spiker povedal, da PTL nima prvega, drugega in tretjega mesta. So samo tisti, ki so se ga udeležili in samo tisti vedo, kako to izgleda.

Anji in Tomiju žal ni uspelo uloviti časovnega limita, vseeno pa sta prehodila več ko 2/3 poti in dokazala, da sta izjemno močan in sposoben ter uigran tim. Doma so ju otroci sprejeli kot zmagovalca, kar je tudi edino pomembno ❤️

Več pa si preberite v njunih besedah spodaj, ki se človeka res dotaknejo.

Čestitke tudi vsem ostalim, tistim, ki so prečkali ciljno ravnino in tistim, ki jo še bodo!

💬Anja:
To ni bil Trail. Ne vem kaj je blo. Nekaj najtežjega. Vsak dan neki novega:ledeniki, granitni balvani praktično skoraj ves čas, nočni prehodi prelazov po snegu, 1000 vm grape z melišče. Poti praktično ni bilo, ld balvani, melišča, orientacija vsak korak. Nočna megla, vsi tritisocaki praktično ponoči. A bilo je nepozabno uživala sva vsak trenutek. Doživela nepredstavljivo. A limit je povzročil da praktično nisva spala, bila ves čas v laufu. Če bi zadnjo noč lahko spala vsaj pol ure bi uspelo. V bistvu sva izčrpana,, celo telo. Polona je bila odlična. A glavni PTL sva naredila, spustila le znani del okrog MB. 5 dni teka, 4 h spanja, 240 km, 20000 vm . Kljub temu sva bila pripravljena laufat še 24 ur. A limit naju je ustavil. Vsi so govorili da je zadnji del lažji, a v 20ih urah sva naredila 20 km. Niti minute nisva imela zadnjo noč, ki se je začela s potjo po plazovitem terenu, nadaljevala z 800 vm po strmem melissu brez poti, 800 m snega ob katerem so dali le strik in za konec še 1500 vm po balvani. Potem pa takoj v drugi vzpon…. Poleg tega je čudež, da je Tomi živ, saj je po balvani nardil obrat z glavo navzdol in se na srečo zadržal pred padcem v prepad. Na vsak dan sva ponosna, hvaležna za vsa doživetja. Prehodila sva poti, ki jih drugače ne bi. Zelo naporno in nepozabno.

💬Tomi:
V sklopu UTMB (svetovno srečanje trejlašev pod Mont Blancom), posebna skupina pripravi tudi posebno pustolovščino s 300 kilometri in 25.000 višinci najdaljšo in najtežjo preizkušnjo, ki ji ne moremo več reči ne tek, ne trejl, ne pohodništvo, ampak kombinacija vseh veščin, ki si jih ljudje za premikanje po hribih z lastnim telesom lahko predstavljamo:PTL »Petite Trotte à Léon« v prevodu pomeni »mali sprehod«. Kot da bi se že z imenom poskušali posmehovati tistim, ki se prijavijo.

Že kmalu po startu in spoznanju, kakšno varianto proge so sestavili 2021, pa je jasno, da nas imajo za norce. Ampak to je za prave ultra trejlaše največji kompliment.Po moji zadnji tako dolgi preizkušnji (360km Swiss Peaks Trail) se je število kilometrov celo zmanjšalo, bistveno pa se je povečala zahtevnost pogojev. Celo v primerjavi s PTL prejšnjih let, saj jo je zasnoval nov vodja proge in speljal v odročen svet »in the middle of nowhere«, nam je dal le GPS sled ter zemljevid, nekaj redkih koč s hrano ter z ali brez možnosti nujnega spanca. Obvezne so ekipe 2 ali 3 članov, ki so neločljive in morajo skupaj priti v cilj najkasneje v 152,5 urah.

Podpora je dovoljena samo na štirih »življenjskih bazah«, visokogorske koče so tako z avtom nedostopne. Kljub temu nama je bila Polona Vetrih v veliko pomoč in tudi psihološko podporo. Iz srca ti hvala!Med obvezno opremo pa poleg običajnih stvari spada tudi čelada, plezalni pas, samovarovalni komplet in dereze za prečenje ledenikov, vsa oprema za nujno bivakiranje (celo spalno vrečo in zasilni šotor sva nekaj časa nosila s sabo), zimska oblačila, hrana in 2 litra vode. Tako je postal nahrbtnik precej težak. Zaradi nenehnega iskanja smeri (uhojene poti večkrat sploh ni bilo), ponekod skoraj neprehodne podlage, nevarnih odsekov ter dolgih noči in pomanjkanja spanja, se hitrost premikanja bistveno zmanjša v območje, ki te približa vmesnim časovnim zaporam in vse to sva občutila tudi midva z Anjo.Dobro je, kar se je zgodilo, dobro je, da je prišla tekma, ki je tudi meni pokazala vso veličino, moč, mogočnost in neskončnost narave. Ni nas premagala, pokazala pa nam je našo majhnost in našo moč ter koliko in kdaj nam pusti dovolj blizu, da jo začutimo, spoznamo in se je dotaknemo.

Tokrat nas je spustila res blizu njenemu srcu, bila je prijazna, bila je lepa. Hkrati pa je pokazala, kako prostrana, raznolika in velika, močna in mogočna je. Potke, ki smo si jih ljudje zgradili, da jo lažje raziskujemo, so zanjo le drobne nitke. Tokrat, ko pa smo lahko zašli izven označenih na povsem neuhojene poti, pa smo lahko začutili veliko več njene nadčloveškosti, s tem pa tudi njene neskončnosti.Nekaj kilometrov, hribov, kamnov, potočkov in koščkov ledu, ki so zanjo le drobec, človeka pripeljejo do skrajnih meja njegove fizične vzdržljivosti. Še bolj pa se na takšnem delčku poti pokaže, kje ima vsak posameznik postavljene svoje lastne psihične, umske in razumske meje.

Zelo enostavno se je ob najmanjšem naporu ali nevarnosti umakniti v varno zavetje domačega kavča. Tudi, če si zastaviš nekoliko višji cilj, pa za vsakega pride trenutek, ko prizna svoje meje.Ta moj trenutek meje je prišel na prelazu »Col de Serre« po 230 kilometrih in 20.000 višincih, ko sem spoznal, da časovnega limita na 10 km oddaljeni kontrolni točki ne moreva ujeti.Ni prišel po prvem dnevu najtežjih granitnih balvanov, ko je tretjina od 61 ekip odstopila in sem že začel razmišljati o smiselnosti tega početja, ko sva za 56 km potrebovala 24 ur, saj smo takoj iz štarta naredili dvojno vertikalo na prvi tritisočak, potem pa začeli ples po premikajočih se granitnih blokih.

Seveda se je ta trenutek še bolj oddaljil v drugem in tretjem dnevu, ko sem se odlično počutil in motiviral tudi druge.Ni prišel v četrti noči, ko sem se zaradi bolečine v kolenu dobesedno plazil na vrh »Mont Bellaface«. Takrat sem iz jeze in kar naduto rekel: »Če bo treba bom prišel v cilj tudi po vseh štirih. Jim bom že pokazal!« Komu, kaj pokazal? Sebi se dokaži!Trenutek mojih meja ni prišel niti v peti neprespani noči, ko sem samo sledil Anjinim korakom in na trenutke padal v spanec med hojo.

Tudi ni prišel na nobenem zahtevnem klancu ali spustu, pa tudi, če je bilo na 110km že 11.000 vm+ ali pa na 150 km 15.000 vm+.Ni prišel, ko v 12 urah nismo imeli kje dotočiti vode, sonce pa je neusmiljeno žgalo tudi na visoki višini.Ni prišel, ko smo se vzpenjali na prelaz, v bližini katerega se je zgodil podor, padajoče skale pa nekaj metrov od nas zgrmele v dolino. Takoj za tem smo izvedeli, da se je na sosednji tekmi TDS smrtno ponesrečil tekmovalec.Ni prišel niti, ko sem sam zdrsnil in z glavo naprej poletel v trdo kamenje.Kdaj pride moj trenutek slabosti in kako v tistem trenutku reagiram, izvem v trenutkih, ko je telo izmučeno do onemoglosti, ko zaradi pomanjkanja spanja več ne vem, kaj je realno in kaj plod moje domišljije, ko so bolečine tako velike, da jih tudi glava ne more več ignorirati.

Zato se ne bojim takšnih trenutkov, zato se ne izogibam izzivov, ampak iščem priložnosti tudi v dolgih in napornih hribovskih in tekaških preizkušnjah, da se lahko v takšnih trenutkih spoznavam in izvem, kdo sem in kako reagiram.Ljudje smo različni, imamo različno preteklost in različno trenutno situacijo, zato ne obsojam nikogar, ki v takšnih trenutkih sprejme napačno odločitev. Vzpodbujam pa vsakogar, naj se spravi v takšno situacijo, kjer bo spoznal, kako reagira, kakšen je.

Trejl tek oziroma dolgotrajna/vzdržljivostna športna aktivnost je za to ena od možnosti, kjer posledice napačnih odločitev ne bodo tragične. Boš pa s tem ob spoznavanju samega sebe imel možnost sebe tudi spreminjati in naslednjič ravnati drugače.Ob tem spoznanju me že ta trenutek, še niti dan po koncu najinega tek, vleče nazaj k dokončanju nedokončanega, nazaj k drugačnemu pristopu, nazaj k izkoriščanju vsake priložnosti, ki ti jo življenje ponudi. Nazaj k temu teku več ne morem (pa tudi razmišljanje o tem, kaj bi se lahko zgodilo, če bi tekla naprej nima smisla, soglasno sva sklenila, da je takšen razplet zagotovo dober za nekaj drugega, nekaj še pomembnejšega ter da naju je PTL naučil ogromno novega).

Lahko pa se vrnem k svojemu življenju in tam sprejemam in dajem več. Lahko se vrnem nazaj k svoji družini (otroci so naju doma sprejeli kot največje zmagovalce). Lahko se vrnem k svojemu delu v službi in tam pokažem še več. Lahko se vrnem k vsemu, kar v življenju počnem in sem pri tem boljši, bolj zavzet, bolj strasten.K temu me vsak dan znova navdušuje tudi Anja, ki je bila kot partnerica v ekipi izjemno močna in bi verjetno sama prišla do cilja, zato sem o njej po tem novem skupnem doživetju najinim otrokom zapisal tako: »Otroci, vaša mama ne bo nikoli obupala, nikoli se predala. Je neizmerno močna. Zanjo vedno obstaja pot naprej. Borila se bo do zadnjega atoma moči, do zadnje kaplje krvi, do… pravzaprav zanjo »zadnja možnost« sploh ne obstaja. Borila se bo vedno…«